Za vse, ki iščete informacije s področja računovodstva in knjigovodstva, smo pripravili seznam strokovnih izrazov iz računovodstva – podjetnikov slovar.
Podjetje
Podjetje je pravna oseba. To pomeni, da ji zakon predpisuje podobne pravice in dolžnosti kot fizični osebi. Podjetje kot pravna oseba ima pravico izdajanja računov, posedovanja, sklepanja pogodb, plačevanje dajatev in na druge načine sodelovati v širši družbi. Podjetja so lahko profitna ali neprofitna. Podjetje se ustanovi tako, da ga registriraš pri organih oblasti. Za registracijo med drugim potrebuješ ustanovne listine, sedež podjetja, včasih pa še zastopnika. Imena podjetij se morajo med seboj jasno razlikovati.
Poslovanje
Poslovanje je dejavnost nakupovanja prvin, proizvajanja in prodajanja proizvodov, nakupovanja in prodajanja blaga ter opravljanja storitev.
Prihodek
Prihodek je vrednost, ki jo podjetje ustvari v določenem obdobju. Praviloma je to zmnožek prodanih količin proizvodov in storitev ter njihovih cen (= realizacija). Podjetje je uspešno, če je razlika med prihodki in za realizacijo teh prihodkov potrebnimi stroški pozitivna.
Vrste prihodkov:
- Poslovni prihodki: so prihodki od prodaje proizvodov, storitev, materiala, blaga, prihodki od subvencij, dotacij, regresov, kompenzacij, premij,
- Prihodki od financiranja: so prihodki od obresti za posojena denarna sredstva, delež dobička od udeležbe v drugem podjetju, dividende, prihodki od tečajnih razlik,
- Izredni prihodki: so posledica nekih občasnih dogodkov v podjetju
Odhodek
Odhodek določenega obračunskega obdobja so le tisti stroški, ki so vsebovani v prodanih poslovnih učinkih. Razliko med vsemi proizvedenimi poslovnimi učinki in odhodki tako predstavljajo zaloge (nedokončane proizvodnje, končnih izdelkov).
Vrste odhodkov:
Poslovni odhodki:
- materialni stroški (materiala, energije, nadomestnih delov, drobnega inventarja, …),
- amortizacija,
- nematerialni stroški (stroški za občasna in začasna dela, dnevnice za službena potovanja, prevozni stroški, stroški za prehrano, davki in prispevki, …)
Odhodki od financiranja:
- odhodki financiranja iz odnosov s povezanimi podjetji,
- obresti, revalorizacije tolarskih obveznosti,
- penali, izgubljene are.
Izredni odhodki:
- primanjkljaj pri inventuri, pogodbene kazni, neizterljive terjatve, odhodki iz prejšnjih let.
Dobiček
Dobiček je pozitivni poslovni izid, ki pripada zgolj podjetju in se razporeja na podlagi kapitala.
Amortizacija
Amortizacija je opredeljena v Slovenskih računovodskih standardih (SRS) kot strošek, ki nastaja zaradi prenašanja nabavne vrednosti amortizirljivega sredstva na poslovne učinke. Obračuna se kot zmnožek amortizacijske osnove in amortizacijske stopnje. Predmet amortizacije so amortizirljiva dolgoročna sredstva in opredmetena osnovna sredstva. Izjema so zemljišča, opredmetena osnovna sredstva podjetij v gradnji, osnovna sredstva kulturnega pomena in opredmetena osnovna sredstva v stečajnem ali likvidacijskem postopku. Uporablja se pri knjigovodskem razvidovanju, obračunavanju in razkrivanju amortizacije opredmetenih osnovnih sredstev.
Več o amortizaciji:
- Kako pravilno določimo dobo koristnosti osnovnih sredstev
- Doba amortiziranja
- Knjiženje amortizacije.
Osnovni kapital
Pred registracijo d.o.o. je potrebno na banko položiti osnovni kapital. Osnovni kapital v višini 7.500 EUR je lahko vplačan v denarju, v sredstvih (stvarni vložeki) ali kombinirano.
Dvostavno knjigovodstvo
Podatki se v računovodstvu praviloma urejajo dvojno; to je časovno in vsebinsko, kar imenujemo dvostavno knjigovodstvo. Časovno se jih ureja v dnevniku in sicer po vrstnem redu nastanka, vsebinsko pa v glavni in pomožnih knjigah. Tudi v glavni knjigi se vsak dogodek prikaže na dveh mestih. Dvostavno knjigovodstvo je za večino poslovnih subjektov obvezen sistem vodenja poslovnih knjig, poleg tega je zaradi načina evidentiranja tudi najbolj pregleden.
Po sistemu dvostavnega knjigovodstva vodijo poslovne knjige vse gospodarske družbe, zavodi, društva in samostojni podjetniki, razen nekaterih izjem. Predpis, ki ureja področje računovodstva v Sloveniji so Slovenski računovodski standardi (UL 118/2005, 27.12.2005), od 01.01.2006 pa se lahko podjetja odločijo tudi za uporabo Mednarodnih računovodskih standardov oz. Mednarodnih standardov računovodskega poročanja.
Rčunovodstvo
Računovodstvo -a dejavnost, ki se ukvarja z vrednostnim spremljanjem, proučevanjem in izražanjem poslovnih dogodkov, povezanih s poslovanjem posameznega poslovnega sistema, ter njihovo analizo. Ta pomembna poslovna funkcija zajema računovodsko načrtovanje in računovodsko analiziranje (predračunavanje, obračunavanje ipd.), računovodsko nadziranje ter knjigovodstvo: imajo dobro organizirano računovodstvo ♦ ekon. finančno, stroškovno računovodstvo // oddelek v poslovnem sistemu, ki opravlja računovodsko funkcijo.
Računovodsko načrtovanje
Računovodsko načrtovanje je na podlagi predvidevanja prihodnosti zasnovano določanje prihodnjega delovanja, ki obsega postavljanje ciljev poslovanja in nalog pri njem, ter postopkov za njihovo uresničevanje. V ta okvir spada dolgoročno ali strateško načrtovanje kot osnovno ali letno načrtovanje do operativnega načrtovanja.
Računovodsko načrtovanje [več]
Računovodsko analiziranje
Računovodsko analiziranje je sestavni del računovodstva. Z analiziranjem nasploh razumemo dejavnost, ki se ukvarja s presojanjem bonitete na podlagi primerjave podatkov v računovodskih obračunih in predračunih in s predlaganjem izboljšav pri poslovnih procesih in stanjih. Računovodsko analiziranje je presojanje in pojasnjevanje stanja in uspešnosti poslovanja, ki je največkrat zasnovano na primerjavah podatkov v računovodskih obračunih in predračunih. Je del računovodstva, ne glede na to, katera služba se z njim ukvarja in del razčlenjevanja podatkov kot informacijske funkcije.
Za vsebinsko neoporečno računovodsko analiziranje je izrednega pomena metodična usklajenost računovodskih predračunov z računovodskimi obračuni. Ta nam pokaže odmike dejanskih podatkov od prvotno načrtovanih, pri čemer ne gre le za absolutne (zneskovne) razlike, temveč je poudarek na iskanju vzrokov za take odmike. Dober analitih mora dobro poznati organigram podjetja, njegove dejavnosti, metode razčlenjevanja, primerjanja in računanja ustreznih kazalnikov ter bistvo njihovega smiselnega povezovanja. Le spoznavanje vzrokov za odmike in njihovih posledic omogoča pri nadziranju popravne in kaznovalne ukrepe, pri načrtovanju pa stvarnejše odločitve in cilje.
Računovodsko analiziranje [več]
Računovodska načela
Računovodska načela opredeljujejo pojmovanje računovodstva, podajajo njegove temeljne značilnosti in ustvarjajo podlago za računovodske standarde. Ukvarjajo se z računovodsko dojeto vsebino ekonomskih kategorij, njihovim izkazovanjem in pojasnjevanjem.
Poslovne knjige
Poslovne knjige so vezane knjige, kartoteke in podatkovne zbirke, s knjiženimi poslovnimi dogodki, njihov videz, njihova zasnova in njihova organiziranost pa je odvisna od tehničnih pripomočkov, ki jih uporabljamo v računovodstvu, razlikujejo pa se tudi glede na to, ali gre za urejanje podatkov o načrtovanih ali že uresničenih poslovnih dogodkih.
Poslovne knjige morajo družbe in podjetniki voditi po sistemu dvostavnega knjigovodstva. Glede na vsebino ločijo Slovenski računovodski standardi (SRS) dve vrsti oziroma kategoriji poslovnih knjig; to so temeljne (obvezne) in pomožne (neobvezne) poslovne knjige. V temeljnih poslovnih knjigah, kamor se uvrščata glavna knjiga in z njo povezani dnevnik, zapisujemo poslovne dogodke. Ko pa se zgodi, da so le ti preobširni, s čemer bi se zameglila preglednost kontov, jih po vrsti in količini zapisujemo v pomožne knjige.
Najpogostejše pomožne knjige so knjige drobnega inventarja, blaga, materiala, kupcev, dobaviteljev ipd., ki s precej podrobno specifikacijo dopolnjujejo glavne knjige.
Izkaz poslovnega izida
Izkaz poslovnega izida (poslovna bilanca) je temeljni računovodski izkaz. V njem gospodarske družbe izkazujejo poslovni izid za poslovno leto in medletna obdobja, ki mora biti resničen in pošteno izkazan. Daje informacije za potrebe notranjega in zunanjega računovodskega poročanja. Sestavlja se za splošne in posebne namene. Od njegove vrste in narave podjetja sta odvisna obseg in razčlenitev postavk v njen.
Izkaz poslovnega izida služi ugotavljanju poslovnega izida in predstavitvi dohodkovnega položaja, predstavljen pa mora biti tako jasno in pregledno, da lahko z vpogledom dobimo predstavo o dejanskih razmerjih med prihodki in z njimi povezanimi stroški ter ustrezno sliko o podjetju.
Bilanca stanja
Bilanca stanja predstavlja premoženje in finančni položaj podjetja na presečni datum.
Zaključni račun
Zaključni račun je temeljni računovodski izkaz, sestavljen iz izkaza poslovnega izida in bilance stanja, ki je za gospodarske združbe predpisan z zakonom. Primarni namen poročanja v zaključnem računu je nuditi različnim uporabnikom informacije, ki bodo vplivale do utemeljenih odločitev.
Davek na dodano vrednost
Davek na dodano vrednost (DDV) oziroma DDV uvrščamo med davke na potrošnjo. DDV je vsefazni in posredni davek na promet blaga in storitev, saj se plačuje v vsaki fazi proizvodno-distribucijske verige.
Samo ime davka nam pove, da se v vsaki fazi oziroma pri vsakem posameznem prometu istovrstnega blaga in storitve obdavči le vrednost, ki je bila blagu ali storitvi dodana v tej fazi prometa. Pri DDV vsak udeleženec v verigi obračuna davek na dodano vrednost v tej fazi, hkrati pa od tega zneska DDV odšteje DDV, ki je bil vsebovan v produkcijskih faktorjih v prejšnjih fazah. Tako dejansko plača v proračunsko blagajno le razliko med davkom, ki ga je zaračunal pri naslednji fazi ali končnemu potrošniku, ter davkom, ki je bil njemu zaračunan pri nabavi.
Zavezanec za DDV torej obračuna in plača dejansko le davek, ki bremeni vrednost, dodano v njegovi fazi proizvodnje ali prodaje. Ena od bistvenih lastnosti davka na dodano vrednost je zagotovitev davčne nevtralnosti med davčnimi zavezanci. Nevtralnost za davčnega zavezanca, kupca blaga in storitev pomeni pravico, da od davčne obveznosti v davčnem obdobju odšteje vstopni davek, ki so mu ga zaračunali dobavitelji.
Davek na dodano vrednost (DDV) [več]
Oportunitetni stroški
V svetu redkosti pomeni izbira ene možnosti odpoved nečemu drugemu. Oportunitetni stroški odločitve so vrednost izgubljene dobrine ali storitve.
Opredmeteno osnovno sredstvo
Opredmeteno osnovno sredstvo je sredstvo v lasti ali finančnem najemu, ki se uporablja pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oziroma dajanju v najem ali za pisarniške namene ter se bo po pričakovanjih uporabljalo v več kot enem obračunskem obdobju.
Predpisana sta dodatna pogoja za prepoznavanje opredmetenega osnovnega sredstva:
- verjetnost, da bodo pritekale gospodarske koristi, povezane z njim, in
- možnost, da se njegova nabavna vrednost zanesljivo izmeri.
Opredmeteno osnovno sredstvo [več]
Drobni inventar
Opredmeteno osnovno sredstvo, katerega posamična nabavna vrednost po dobaviteljevem obračunu ne presega 500 EUR, se lahko izkazuje skupinsko kot drobni inventar. V SRS1 je predpisana možnost, da se stvari drobnega inventarja, katerih posamične nabavne vrednosti ne presegajo 500 EUR, razporedijo med material (o tem odloča podjetje samo).
Nadomestni deli
Nadomestni deli se računovodsko obravnavajo v skladu z dejansko namembnostjo. Nadomestni deli večjih vrednosti se praviloma obravnavajo kot opredmetena osnovna sredstva, ki se amortizirajo ne glede na začetek uporabe. Taki, ki se uporabljajo pri enem samem osnovnem sredstvu, pa se amortizirajo v dobi koristnosti tega sredstva.
Nepremičnine in premičnine
Nepremičnine so zemljišča (stavbna, kmetijska, gozdna in druga) in zgradbe(objekti visoke gradnje, nizke gradnje, vodne gradnje in druga gradbena dela). Premičnine so osnovna sredstva, ki niso nepremičnine ali trajno povezane z nepremičninami in jih je mogoče premikati.
Nepremičnine in premičnine [več]
Neopredmeteno sredstvo
Neopredmetena sredstva je razpoznavno nedenarno sredstvo, ki praviloma fizično ne obstaja. Praviloma je neopredmeteno dolgoročno sredstvo. Neopredmetena sredstva, katerih posamične vrednosti ne presegajo 5oo EUR, se lahko štejejo kot strošek v obdobju, v katerem jih podjetje pridobi.
Neopredmetena osnovna sredstva so le tista neopredmetena dolgoročna sredstva, ki soustvarjajo poslovne zmogljivosti in niso zgolj postavke dolgoročnih časovnih razmejitev (patenti, licence, blagovne znamke in podobno).
Za pripoznanje posameznega sredstva kot neopredmetenega sredstva morata biti izpolnjena dva pogoja in za nekatere skupine neopredmetenih sredstev tudi predpisana sodila.
Davčni sistem
Davčni sistem predstavlja zbirko pravnih norm, ukrepov, aktivnosti, institucij in organov na področju obdavčitve v nekem družbenem okolju. Davčni sistem je oblikovan v neposredni odvisnosti od drugih podsistemov v okviru širšega, družbenoekonomskega sistema posamezne države. Politična opredelitev, gospodarski sistem, sistem socialne varnosti, denarna politika in drugi družbeni dejavniki so determinante, ki vplivajo na oblikovanje davčnega sistema, saj je njihovo delovanje medsebojno tesno povezano.
Obdavčitev mora biti sprejemljiva tako iz ekonomskega kot iz socialnega vidika. Poseganje države v razporejanje ustvarjenega družbenega bruto proizvoda je sprejemljivo vse do tedaj, dokler pospešuje razvoj in hkrati zagotavlja, da se ne poslabša stanje najrevnejših slojev in da se ohranja raven doseženega bogastva tistih na drugi strani socialne lestvice. V osnovi izvaja država v okviru davčne politike tri cilje:
- zadovoljevanje skupnih in javnih potreb,
- prerazporeditev ustvarjenega bruto družbenega proizvoda in
- enakomeren in stabilen gospodarski razvoj.
Težnja sodobnih davčnih sistemov je, ob kritju osnovnih funkcij države, zagotoviti spodbudo pospešenemu ekonomskemu razvoju in osnovno raven socialnih pravic državljanom. Za dosego navedenih ciljev sodobne države pri oblikovanju davčnega sistema uporabljajo davčni prularizem za razliko od davčnega monizma, ki temelji samo na enem davku. Iz osnovnih izhodišč učinkovitosti in pravičnosti delovanja davčnega sistema so se izoblikovala osnovna davčna načela, ki naj jih upošteva oblastveni aparat pri predpisovanju davkov.
Davščine
Davščine so najpomembnejši vir javnih prihodkov. Temeljne vrste davščin so:
- Takse – ali pristojbine so določena odškodnina oziroma delno plačilo za storitve upravnih organov, ki jih le-ti opravljajo v korist zavezancev. Pri taksah torej obstaja določena povezava med dajatvijo in protidajatvijo,
- Prispevki – so namenjeni financiranju nalog, ki imajo splošno korist. Niso torej namenjeni plačilu določene storitve. Običajno so namenjeni financiranju nedržavnih organizacij, na primer socialnega zavarovanja, zbornic in podobno,
- Davki – so obvezne dajatve brez neposrednega vračila, ki jih organi oblasti predpišejo drugim ekonomskim subjektom bodisi za pokrivanje javnih finančnih potreb ali pa za uresničevanje drugih javnih ciljev, zlasti tistih s področja ekonomske in socialne politike.
Davčna načela
Davčna načela so zahteve, katerim naj ustreza vsak posamezen davek. Davčni sistem mora zagotavljati pravičnost pri odmeri davka in pri porazporeditvi davčnega bremena. To pravičnost odražata načeli vodoravne in navpične izenačenosti zavezancev.
Načelo vodoravne izenačenosti zahteva enako obravnavo vseh zavezancev, ki so v enakem oziroma približno enakem ekonomskem položaju. Sestavlja ga sedem sestavin:
- neosebnost,
- zanesljivost,
- ustaljenost,
- nepristranost predpisov,
- nepristranost izvajanja predpisov,
- nepristranost pri stroških plačevanja davkov,
- opredelitev davčnih zavezancev in značilnosti njihovega enakega ekonomskega položaja.
Načelo navpične izenačenosti, imenovano tudi načelo vsebinske pravičnosti, zahteva različno obravnavanje zavezancev, ki so v različnem ekonomskem položaju. Sestavljata ga:
- podnačelo koristi in
- podnačelo ekonomske sposobnosti
Davčno svetovanje
Davčno svetovanje je neodvisno strokovno presojanje in predlaganje ustreznih davčnih rešitev naročnikom svetovanja. Svetovalno delo obsega davčno svetovanje in zastopanje podjetniških interesov naročnika na tem področju. Cilj davčnega svetovanja je pomagati davčnim zavezancem pri izpolnjevanju njihovih davčnih obveznosti v skladu z zahtevami države in njihovimi gospodarskimi koristmi.
Davčni zavezanec
Davčni zavezanec (ang. taxpayer) oziroma davčni subjekt je pravna ali fizična oseba, ki ji davčni predpisi nalagajo plačilo davka, kar povzroči zmanjšanje njegovega razpoložljivega dohodka.
Davčni zavezanci so:
- pravne osebe, ki dosegajo dobiček z opravljanjem dejavnosti in imajo sedež na območju Republike Slovenije (rezidenti),
- pravne osebe, ki nimajo sedeža na območju Republike Slovenije (nerezidenti), za dobiček, ki ga dosežejo s trajnim opravljanjem dejavnosti na območju Republike SLovenije.
Davčni plačnik
Davčni plačnik je oseba, ki je dolžna neposredno plačati nek davek. Pri nekaterih davkih (npr. pri obdavčitvi plač, avtorskih honorarjev ipd.) je kot davčni plačnik določena oseba (podjetje), ki ni davčni zavezanec.
Davčna osnova
Davčna osnova (ang. taxable base) je denarna ali fizična količina, natančno določena z davčnimi predpisi. Višina davčne obveznosti posameznega zavezanca je odvisna od davčne osnove in davčne stopnje (ang. tax rate).
Davčna osnova je dobiček, ugotovljen v davčnem izkazu. Ta dobiček je pozitivna razlika med prihodki zavezanca in davčno priznanimi odhodki. Davčno priznani odhodki so odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, torej za doseganje prihodkov.
Davčni paradiž
Davčne počitnice (ang. tax holidays) so obdobja delnih ali popolnih davčnih oprostitev. Tak status imajo običajno nove ali razvojno pomembne dejavnosti.
Pojem davčni paradiž (ang. tax heaven) označuje državo ali regijo, katere najpomembnejše značilnosti so:
- nizke davčne stopnje najpomembnejših davkov,
- dosledno spoštovanje bančne in poslovne tajnosti,
- zelo ohlapen nadzor nad deviznimi transakcijami,
- njeno zavračanje sodelovanja s tujimi davčnimi službami,
- odlična komunikacijska infrastruktura,
- ugled zanesljivega finančnega središča.
Taka država več kot izdatno nadomesti davčne olajšave pri najpomembnejših davkih z različnimi ustanovitvenimi ali letnimi registracijskimi pristojbinami za pravne osebe in krajevnimi taksami za tuje fizične osebe.
Davčne počitnice in davčni paradiž [več]
Dvojno obdavčenje
Dvojno obdavčenje (ang. double taxation) je pojav, pri katerem dve davčni oblasti istega davčnega ranga obdavčita za isto časovno obdobje z istim ali podobnim davkom isti davčni subjekt ali objekt, tako da je le-ta bolj obdavčen, kot če bi ga obdavčila le ena oblast.
Sorodna pojma dvojnemu obdavčenju sta večkratno ali dodatno obdavčenje;
- Večkratno obdavčenje pomeni obdavčitev istega davčnega zavezanca z različnimi davki (npr. ko zaposleni plačujejo iz svojih bruto plač različne dajatve),
- Dodatno obdavčenje pa je obdavčenje istega davčnega zavezanca z istim davkom s strani različnih političnoteritorialnih enot (npr. obdavčenje prometa proizvodov in storitev, ko centralna oblast uvede temeljni prometni davek, lokalne oblasti pa dodatni prometni davek z istimi elementi obdavčitve).
Neposredni davki
Najpomembnejša značilnost neposrednih davkov je, da so neposredno odmerjeni zavezancu. Obenem pa so ti davki neprevaljivi oziroma so možnosti njihove prevalitve omejene.
Davek od dobička
Davek od dobička podjetij (ang. corporate income/profit tax) obdavčuje dobiček podjetij, torej njihov pozitivni poslovni izid. Poslovni izid podjetja je razlika med vsemi odhodki in vsemi prihodki v obračunskem obdobju.
Odhodki so stroški v prodanih količinah, povečani za odhodke financiranja in izredne odhodke, prihodki pa so prodajna vrednost prodanih količin, povečana za prihodke od financiranja in izredne prihodke.
Dobiček podjetja je pri tem pozitivna razlika med njegovimi prihodki in odhodki.
Davek od dobička pravnih oseb se po svojih značilnostih uvršča med neposredne osebne davke in pomeni temelj obdavčitve dohodkov oziroma dobička gospodarskih subjektov.
Davek od dobička podjetij [več]
Dohodnina
Dohodnina (ang. peronal income tax) je zelo razvita davčna vrsta. Davčni zavezanec je lahko posamezen član gospodinjstva za svoj dohodek ali pa celotno gospodinjstvo za dohodek svojih članov. Ponekod v svetu dopuščajo tudi tako imenovano razcepitev dohodkov obeh zakoncev (ang. income splitting). To pomeni, da njune dohodke seštejejo, seštevek delijo z dva in tako izračunani znesek podvojijo. Taka rešitev je ugodna zlasti za zakonce z velikimi razlikami v dohodku.
Davčna prevalitev
Davčna prevalitev (ang. tax shifting) je pojav, s katerim skuša davčni zavezanec v celoti ali delno prevaliti davčno obveznost na drugo osebo.
Davčni postopek
Davčni postopek je poseben upravni postopek, katerega pravila so določena v Zakonu o davčnem postopku.
S pobiranjem davka se v sodobnih državah ukvarjajo davčne uprave. V Republiki sloveniji je to Davčna uprava RS (DURS). Pri tem jim pogosto pomagajo tudi drugi organi javne uprave, delodajalci in banke. Davčni postopek sestavljajo dve fazi;
- Faza obračuna davka in
- Faza pobiranja davka oziroma plačilo davka.