Računovodstvo Vitago ohranja slovensko zgodovino
Računovodstvo Vitago Zagorje se kot družbeno odgovorno podjetje aktivno vključuje v lokalno dogajanje.
Tako se lahko pohvalimo, da smo že dolgoletni sponzor Kulturno zgodovinskega društva za zaščito ruševin gradu Gamberk in Društva Voxhumana, katerim pomagamo pri prizadevanjih predstavitve gradu Gamberk in njegove stoletne zgodovine.
Gamberk (grad)
Grad Gamberk je tesno povezan z eno najpomembnejših ministerialskih družin poznega srednjega veka – Galli. Po Valvasorju naj bi ga že leta 1040 pozidal Ortolf III. Svibenski, leta 1074 pa naj bi se po njem – tu se Valvasor sklicuje na Schönlebna – imenoval tudi Oto Svibenski. Sodobni zgodovinarji so mnenja, da so Gali šele od 2. polovice 12. stoletja dalje prihajali z Bavarske na Kranjsko kot andeški ministeriali, čeprav se morda tu pred letom 1228 niti niso za stalno naselili. Vsekakor se šele za časa Henrika Andechsa po letu 1223 uveljavi Konrad Gall kot pomemben vitez v krogu kranjskih ministerialskih osebnosti. Na prvo posredno omembo gradu naletimo leta 1248, ko se ta omenja kot Gallenberch, čeprav njegova značilna oblika dopušča njegovo zgraditev pred letom 1200.
V 14. stoletju je Gamberk še vedno v rokah Gallov-Gallenbergov, čeprav so ti že v 2. polovici 13. stoletja premaknili svoj sedež v na novo zgrajeni grad Gallenstein pri Podpeči južno od Save na Dolenjskem, druga njigova veja pa se je zasidrala v Rožeku na Moravskem. Gamberk je takrat, čeprav je pričel izgubljati svoj pomen, sicer še vedno nadzoroval deželno sodišče v obširno gospostvo, vendar so ga Galli menda že v tem stoletju izgubili. Vsekakor je na začetku 15. stoletja že v posesti Šternberških, ti pa so ga leta 1443 prodali Habsburžanom.
Habsburžani so grad dajali v oskrbo ali zakup. Tako je bil leta 1461 grajski oskrbnik Konrad pl. Apfaltrer, leta 1546 pa je bil grad v rokah Franca pl. Altenhausa. Dve leti pozneje pa ga je Ferdinand I. skupaj z desetino na Trojanah zastavil Hansu pl. Rechbergu za 5.500 fl., vendar pa je že leta 1553 prešel v zastavno posest Jakoba pl. Lamberga. Ta je na dovoljenje cesarja srednjeveško stolpasto zastnovo razširil v razkošno renesančno rezidenco.
GAmberk je ostal v posesti Lambergov do tridesetih let 17. stoletja, leta 1640 pa ga je njegov takratni lastnik Jurij Žiga grof Paradeiser prodal Jerneju – Bartolomeju baronu Valvasorju, očetu našega historiografa. Njega so leta 1661 nasledili Leuenburgi, leta 1677 pa so gospoščino kupile ljubljanske klarise a so še istega leta posest prodale Gašperju pl. Lichtenturnu.
Andrej Ksaverij baron Lichtenturn, sin Gašperja, je, kot zatrjuje Valvasor, grad nadvse lepo popravil in marsikaj prizidal. Znotraj. V rokah rodovine Lichtenturn je ostal grad do leta 1769, nakar je sledilo še nekaj lastnikov, tako med leti 1804 – 1830 montanistični erar. Sredi 19. stoletja je prišel v roke rudarske delniške družbe s sedežem v Zagorju, ki ga je uporabljala kot letoviško postojanko. Po letu 1875 je sledilo še nekaj zasebnih lastnikov, ti pa so ga po dveh desetletjih dokončno opustili. Vendar je segalo njegovo obodno zidovje, kot razberemo iz skice Hinka Kartina, še petdeset let pozneje vse do nekdanjih strešnih napuščev vrh drugega nadstropja.
Vir: www.gradovi.net